»Sodeloval bom z branjem svoje poezije.«
»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«
»V zadnjih dvajsetih letih se je pojavilo spoznanje, da nimamo pred sabo več prihodnosti. Kot družba bomo morali na novo premisliti, kakšna bo naša prihodnost. Danes nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo čez pet, deset let, kaj bo z našim planetom, kaj bo z nami. Bistveno se mi zdi, da presežemo antropocentrično držo človeka, da dojamemo, da je vse živo z nami, da si delimo ta planet z vsem živim. Ne govorim samo o živalih, govorim tudi o rastlinah, o drevesih. Ko bomo to dojeli, se lahko spremeni tudi paradigma celotne družbe in našega dojemanja sveta.«
»tako mnogoplastna, kot priča njen naslov, zanemariti pa ne gre niti premišljene strukture, ki poudarja izredno lucidnost, iskrivost, nemalokrat tudi zadržano igrivost pesmi«
»Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.«
»Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.«
»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«
»Karlovšek se tako s svojim pesniškim glasom suvereno uvršča v najmlajšo, prihajajočo pesniško generacijo.«
»Najpomembneje pri tem je, da je njegova poezija že izoblikovana, posebej pa izstopa intenziven ritem njegovih pesmi, ki deluje gibko in gladko.«
»Gole gore spregovore kot grozne gore.«
»Čutim tujost, najvišje priznanje življenja.«
»Si, ko izbiraš in priporočaš knjige, oseben? Si.«
